Zavihajte rokave, delavnice so tu!
4. avgust 2014.
In smo tu. Na posestvu stojimo, utrjeni v delovnih akcijah in povezani v pričakovanjih. Šotore postavljamo, ker smo se odločili, da bo za dva tedna posestvo Zelene centrale postalo naš dom. Pravijo, da bo deževalo, a nas ne briga. Že celo poletje dežuje, pa se še nismo stopili – tudi sedaj se ne bomo.
V ponedeljek ob devetih sedimo okoli dolge mize pod milim nebom na dvorišču stare cimprače, naša “okrogla miza” je sestavljena iz treh ali štirih dolgih miz, veliko nas je in ne vemo najbolj, kako bo vse skupaj steklo. Dvorišče je sončno in nad nami košati oreh. Pred staro cimpračo je napravljena improvizirana kuhinja z dvema plinskima štedilnikoma, kredenca s posodami, ki smo jih nabrali z vseh vetrov, zelenjave, sadja in priboljški z okoliških kmetij, noter v hiši pa star hladilnik, ki ne dela, ker ni elektrike, zato smo ga spremenili v shrambo za naše testenine, riže in druga zrnja, ki bodo v prihajajočih dveh tednih postala naša kosila, večerje, malice za vmes.
Poljski vece, biser naše lastnoročne arhitekture, je ves svetal in čist. Tuš smo postavili med sadovnjak in njivo in ga oblekli v bele čipke, da se skoznje malo tudi vidi, kar sramežljive zmoti in ga zato oblečemo še v plavo plahto: prekrasno. Drugi – topli – tuš visi kar s stare jablane. Za jutranja umivanja bomo uporabljali majhno plastično banjico za otroke, kar se bo v prihodnjih dneh izkazalo za laž: banjico bo v prvi vrsti uporabljal Elija, naš prelepi otrok, za kopanja.
V ponedeljek ob devetih zavihamo rokave. Uvod je kratek in jedrnat. Razdelimo naloge dežurnim (vsak dan dva, ki skrbita za pomivanje posode in higieno na šotorišču), pregledamo program za prve dni in: hop! V akcijo.
Nobenih dolgih ceremonij, nobenih sramežljivosti. Materiali čakajo, naše roke tudi.
Začnemo s spoznavanjem različnih materialov in sestavljamo prve mešanice. Na luknjastih zidovih zamašimo luknje. Nanesemo prvi sloj, pod-omet iz ilovice in peska. Čmakamo, mešamo in pacamo; počasi, a zanesljivo začenjamo spominjati na prašičke …
Foto: Nika Arnuš, Nejc Verzel
No comments.