Kako začeti? Izhodišča za naš Zeliščni poligon …
7. marca 2015 se je skupina, ki smo jo poimenovali kar »Samopreskrbovalci« ali »Zeliščarji«, prvič zbrala na posestvu Zelene centrale. Bil je mraz, a sijalo je sonce, ki je dajalo pogumnih moči. Naloga je bila slišati preprosto – okoli posestva bomo ustvarili sprehajalno zeliščno pot. A, ljudje! Ta pot je vendar gigantska! Dolga! In čisto, čisto divja; potuje od močvirnatih tal ob sadovnjaku navzgor, vedno više, vedno više, dokler se ne usloči med njivo in tenki gozdni rob, se vzpne na sončno pobočje pri razmajani lovski preži, da nato znova pade v vodovje skrivnostnega gozdnega izvira in odide ob obdelani njivi naprej. Povejte: kako se človek loti takšnega podviga, ki bi povezal vse te krajine v eno pot?
Odgovor je jasen. Loti se ga »s skupnimi močmi«. In predvsem – loti se ga s poezijo …
Za prvo pomoč smo si izbrali dve »Kajetanovi«:
VODA ŽIVLJENJA
pride in trka / najprej tiho kot dež zgodaj zjutraj /na okna bifejev / kjer pijejo delavci hitre čaje / pride iz mlačnega zraka / iz steklene jeseni / z okusom po cvetni gori / in volčji nasladi / in se dotakne rok in nog / in kože po celem telesu / pride z omotico mlinov na veter / vijakov / in močnih motorjev / v nori / dinamični dan / v belo srce sveta / pride in reče: / jaz sem voda življenja / kam tečem / kam tečem
(Kajetan Kovič, Voda življenja)
POLETJE
Mogoče pa dnevi poletja le zapustijo v nas malo daljšo sled. Kakšno pot, ki se vije po gozdu, skrita pred hrupom sveta. Kakšen kos morja na obali iz jantarja. Mogoče potone v nas čista črta galeba in zbegani roki čez leta dá mirno gotovost, ali se čvrsti korak mlade živali zbere v raztresenem srcu kot moč. Lahkó da se nepopisni večerni oblaki shranijo v nas kot navdih za ljubezensko pesem. Veter, ki gre skoz boróvje, ima svojo stran v nenapisani knjigi, in mačja stopinja pusti svoj odtis na robu metafore. Zime so dolge v teh krajih in skrbne živali si polnijo kašče, kjer jih zateče usoda, ene v bogatih gozdovih, druge na revni planjavi.
(Kajetan Kovič, Poletje)
Ko nas je poezija okrepčala, smo šli na pot. Ogledali smo si teren in si določili ključne točke naše sprehajalne poti. Dobro si oglejte fotografije! Vtisnite si jih globoko v spomin! Kajti kmalu, res kmalu nič več ne bo tako, kot je bilo. Zaplesali bodo naši zeleni prsti!
No comments.