Zgodba o veselju
Iskali smo stare kose: orodje, stroje, pripomočke. Hoteli smo iz njih narediti novo pohištvo.
A še najbolj smo iskali zgodbe. Iz njih bomo naredili prihodnost.
Hodili smo od kmetije do kmetije: sedem pubecov, Nika in jaz.
Kdor nas pozna, ve, da smo se morali ustaviti v Partinju. Pri stari preši, pri Marici, Ivanu in njunih družinah, pri otrocih, vnukih, mucah in trti.
Ko smo dobili, kar smo iskali, smo zapisali pripoved.
No, zapisala se je sama.
Ob kosu gibanice in požirku vina.
Kadar pride čas za veselje, moraš poleg vedno ugriznit v debel kos gibanice, povedano bolje: giba’nce. Gibanca je smeh, ki ga je nekdo mehko zamesil, mlečno umešal in zapekel svetlo rjavo, mmm, s sladko skorjico, ki diši kot mladi les.
Kadar pride čas za veselje, moraš poleg ugriznit, ko je še toplo in se topi, topi od skute in sreče, in potem ti gre kar na noro od smeha in pomisliš, da boš zdaj zdaj postal otročič, ki se podi med goskami in njivo. Noben čas za veselje, ki se ga spomnim iz Jurovskega Dola, ne mine brez joka, ker se človek preveč napoka, in brez razigranih duš, ki po otroško skačejo med polji kot konji.
Najbolj sladke gibance, ki jih poznam, peče gospa Marica iz Partinja, njena kuhinja je raj, poln bele moke, in njene gibance en sam smeh, ki ga Marica meša med orehe in smetano. Recept za gibanco ima vsak, a recept za smeh je nemogoče dobiti, po mojem raste malo pod slivami, malo pod trto, nekaj ga je pri jabolkih in koruzi, večji del pa leta po zraku, ko lepega dne pri miru stojiš na dvorišču in šteješ leta, ki so šla mimo med nekoč in vedno. Recept za smeh je nekaj takega kot stara preša, ki stoji v kleti kot korenina in se vrti za novo vino, recept za smeh je kot začetek pomladi in konec zime, je kakor čas za veselje, ki se zgodi, ko razigrane duše jahajo po poljanah, je trenutek, ko Marica reče: jej, jej, dušica zlata, zdaj so še tople.
A najboljši čas za gibanice je tisti čas, ko čas potihne in postane neminljiv. Takrat vsi skupaj gledamo pomlad, ki vstaja, poletje, ki razigraja, jesen, ki se vrsti v preši, in zimo, ki prekrije čas kot skuta, da postane sladek, mehek in čisto naš.
Ja. Pohištvo, ki so ga pod Nikino komando izdelali pubeci, imajo zgodbe.
Stol iz kosov soda, prestol iz ničk, skrinja iz oken in ničk, nabiralnik/sušilnik kamilic in drugih zelišč, predalčniki, poličke, okviri, mize … Za toplino prostorov.
Cena: nekaj sprehodov med in z ljudmi, ustvarjalnost, čas in nekaj orodja.
Zagotovljeno: v supermarketih nimajo takšnih šarmantnih kosov. Ne, niti v ikeji.
No comments.