Kaki vojaki pod orehom in razstava Žetev 1990-2012
Zanesljivo najnežnejši večer letošnjega poletja na Zeleni centrali se je zgodil julija, ko smo prvič usposobili naše »gledališče na hišnem dvorišču« ter pod starodavnim orehom uprizorili recital z godbo na pihala.
Nataša Kramberger je recitirala in brala svoje rimano besedilo Kaki vojaki, v svojih rdeče-črnih uniformah pa so se ji glasno in strastno pridružili člani Godbe na pihala »Neuvirtovi Štajerci«.
40-minutno predstavo na prostem je na improviziranih klopeh, kavčih, blazinah in mehkih žakljih za kavo, napolnjenih s slamo, spremljalo občinstvo iz vasi in od drugod, prišli so majhni otroci in prišli so upokojenci, kmeti, novinarji, študenti, avtomehaniki. Pisana družba je na šarmantnem dvorišču posedela do pozne noči, kramljala pod lampijončki in svetilkami in ugotavljala, kdo se ni videl že trideset let in kako hitro tečejo življenja.
Dvorišče in sadovnjak sta ponujala množico skritih romantičnih kotičkov (tisti pod jelko je bil babji in glasen, tisti za hiško skrivnosten, na verandi se je pilo in pod krošnjami poljubljalo – menda!), ki jih je v kreativnem zamahu ustvarila likovna pedagoginja Nika Arnuš. Še globoko v nočni rosi so se nekateri čisto raznežili, ko so jih beli lampijončki pripeljali na klopco sredi tihega tihega nočnega sadovnjaka ali ko so osivele gospe sedele na kavču sredi travnika in vzklikale: »Tukaj je najlepši nočni pogled! Ne, ne, tam! Tam je ena sama lepota!«
Dežurni gostinski personal je za priložnost nabavil vrhunsko vinsko ponudbo: šardone Zvonka Krambergerja, modri pinot Rada Šumana ter rumeni muškat in modro frankinjo Gönc. Mlade pekarice so ponudile sveže pite z domačo jagodno in marelično marmelado, najhitreje pa so pošli vrhunski obloženi kruhki s slastno čebulo z naše »zelene« njive.
Pri tem smo uvedli “plačniško tradicijo” našega gledališča – predstave so zastonj, jedača pa se plača. Tako želimo zagotoviti, da si lahko prav vsi privoščijo malo umetnosti, obenem pa tistim, ki nas zmorejo in želijo finančno podpreti, to prijazno omogočimo :).
V prelepem večeru bi bile tudi ilustracije Jane Kocjan, če se projektor ne bi odločil, da ne bo sodeloval. Bila pa je ilustratorka in to nas je osrečilo.
Prav tako so bile fotografije v prelepi beli sobi stare cimprane hiške, na razstavi Žetev 1990-2012, ki sta jo pod vsevedno taktirko Marije Šauperl pripravili Nataša Kramberger in Nika Arnuš. Ta sobica je bila daleč naokoli edina razsvetljena sobica v vasi in lučka je sijala skozi okna ven, na dvorišče, da je od časa do časa odneslo noter enega obiskovalca pa drugega pa tretjega. Poleg fotografij, ki so pričale o dolgoletni tradiciji Žetve v Jurovskem Dolu, so bile na razstavi tudi narečne besede, povezane s procesom žetve, prevedene v slovenski jezik. Domačini so tako s čudom ugotavljali, kaj »gepl« pomeni »po slovensko«, ne-jurovško govoreči gostje pa so se čudili, zakaj v Jurovskem Dolu gümli rečemo gümla in ne goumla.
Bili so tudi črički, skoraj polna luna, male veščice, ena muca in veliko nočnih duhov, dišav, kakšen škrat in malo rose.
P.S. – Na prireditvi je bil tudi gospod, ki je ves čas fotografiral in snemal. Vsi prisotni so bili tako prepričani, da je tega gospoda »nekdo najel, da slika«, da ga nihče ni vprašal, kako je s tem, kaj šele, da bi ga prosil za fotografije. Naslednji dan smo ugotovili, da gospoda nihče ni najel in da ga tudi pozna nihče ne. Še sreča, da je Anja Logar napravila nekaj naključnih fotografij, ki vam jih prilagamo v ogled za pokušino. Če pa »skrivnostni gospod« kdaj prebere to besedilo, ga prosimo, naj se nam javi.
(Foto: Anja Logar)
No comments.