Svetlobe
Zjutraj so šli čez najino hišo zaspani obrisi kostanjev; listje in veje in ena mala sinička, sonce je ravno dobro vzšlo, da so bila drevesa težka od rose in se je vse svetlikalo srebrno kot jezera. Čez najino hišo so šli mehki sledovi svetlob, čez zaprte polknice in čez vrata, čez rumeno obrobo ob oknih in čez hišno številko: vse je bilo polno jutranjih senc, ki so dajale prostor svetlobi, ja, zjutraj so sence drugačne kot čez dan, zjutraj so tudi sence malo krmežljave. Potem sva šla z dnevom k ribniku in tam se je razbohotil nori dan, tako svetel, da sva morala pripreti oči in so nama na trepalnicah divjali sončni odbleski. Ti si rekel, da je ribnik podoben velikanskemu ogledalu, mene je nebo spominjalo na polje regratovih lučk. Ne spomnim se dobro, kako se je zgodilo, ampak najbrž je šlo sonce v zenit, kajti naenkrat so se vse svetlobe obrnile na glavo, kjer bi moralo biti moje krilo, so bile tvoje roke, in zadnje, kar mi je ostalo v spominu, so bila krila kačjih pastirjev, ki so se zasukala v poletje.
(Polne vreče zgodb, poletje 2012; foto Daniele Croci)
No comments.