Jabolčni krhlji
V našem starem sadovnjaku rastejo mlada majhna jabolka, rastejo med pticami in travo, štejejo oblake in se redijo v soncu. Nabirali smo jih od junija do septembra, carjeviče, jonatane, mošančike, krivopeclje, cigančice, renetke, bobovce in nekaj lesnik.
Pazljivo smo jih olupili in jih narezali z veliko ljubezni, čeprav smo si pri tem prislužili tri ali štiri žulje. Danes vemo, da je Danica najbolj potrpežljiva med nami, cele dneve lahko sedi na svojem majhnem stolčku in lupi, lupi, lupi in reže prelepe sladke krhlje.
Moj brat in jaz sva se potem domislila ukane: izdelala sva originalni “made in Jurovski Dol” sušilec za jabolka! Za podvig sva uporabila tri odslužene lesene palete in tri še bolj odslužena okna, ki smo jih našli v naši stari cimprani hiši. Tri palete sva sestavila na način, da so postale “okvir” za sušilec. Oknom, ki so že bila brez stekel, sva odmontirala še kljuke in jih lepo “pospravila” v okvir. Namesto stekel sva vložila trdo plastično mrežo in vse skupaj obdala z mrežo proti komarjem. Juhu! Zdaj do naših jabolk ni mogla nobena živalica več, nobena osa, še manj muha, da o ptičih ne govorimo!
Jabolčne krhlje smo tako brez skrbi sušili na vetru v senci pod starim orehom, malo pa tudi pod hruško, a so tam mimo zelo pogosto zahajali otročaji in proti njim najine mreže na sušilcu niso delovale: vse so sproti pojedli! Postati smo morali prav hudi in jih napoditi, šu šu šu. Otročaji so že nabirali šobice in že bi jokali, če ne bi prišel mimo maček brez levega ušesa, ki je hotel, da ga malo počohajo po trebuhu. Skupaj so šli sedet na sonce pri studencu in potem je bil mir.
Naši jabolčni krhlji so sladki kot poletje in malo kiselkasti kot poletni naliv. So odlična malica v tečni službi ali težki šoli, če jih pustiš ležati brez nadzora, se vedno najde kakšna zlata ptička, ki pride mimo in, čiv čiv čiv, vse poje.
(Foto: Nataša Kramberger)
No comments.