Težki dnevi
Zeleno centralo smo ustanovili z namenom, da v Jurovskem Dolu in širših Slovenskih goricah širimo medgeneracijsko solidarnost in učenje, strpen dialog, visoko kakovostne kulturne vsebine, opozarjamo na ekološka vprašanja in trajnostni razvoj ter ohranjamo in oplajamo lokalno naravno in kulturno dediščino.
Odkar delujemo, lovimo ravnotežje v razmerah, ki jim marsikdo reče kar “slovensko podeželje”; bili smo prepričani, da imamo s pojmom dovolj izkušenj, da nas ne more več (preveč) presenetiti, še manj vreči s tira.
A nas je. (Že spet?!) Po enoletnem zagnanem delu na našem posestvu v Jurovskem Dolu 40 in v tamkajšnji stanovanjski hiši, ki smo jo imeli v najemu, nas je kot strela z jasnega zadela sprememba lastništva te hiše. Padli smo v nerazložljive trikotnike zapletenih družinskih odnosov; nemogoče je bilo ostati ne-kriv in ostali smo: brez prostorov.
V roku slabega meseca smo morali izseliti vse, našo pisarno, ogromni zemljevid Jurovskega Dola, ki smo ga izdelali skupaj z malimi obiskovalci izobraževalnih delavnic, omare z arhivi, s herbariji rastlin, ki smo jih popisali po vsem Jurovskem Dolu, šivalne stroje, vreče, torbice, albume, fotografije, mize, predale, čisto nove postelje za našo umetniško rezidenco v nastanku (propadlo, preden se je začelo, uf!), krožnike, lonce, kavč in veliko prostovoljskih ur, ki smo jih vložili v čiščenje, pleskanje, brušenje, odmakanje, urejanje pred enim letom še popolnoma zapuščene in zanemarjene hiše – za vloženo delo nismo dobili nikakršnega poplačila, odslovili so nas z besedami, da nas nihče ni prosil, naj prostore obnovimo in uredimo. Res je.
Ostalo nam je posestvo, ki smo ga kupili (oziroma ga kupujemo) od stare lastnice (upajoč, da tukaj podpisana pogodba zdrži), s pripadajočo štalo v razsulu in stoletno cimprano hišo z luknjami v zidovih. “Nova” hiša, ki stoji na svojem, ločenem zemljišču, čeprav je del posestva, in ki smo jo pred točno enim letom dobili v “trajni najem”, pa bo po novem zgolj naša “soseda”. Vse pisarniške stvari smo provizorično zložili v garažo pri štali, ki smo jo v udarniški delovni akciji vsaj približno zaščitili, prepleskali in preuredili v “kvazi začasno pisarno”. Ostali smo brez elektrike (izklopljena) in vode (isto), saj je oboje vezano na stanovanjsko hišo, ki smo jo morali zapustiti.
Še vedno težko opišemo žalost, jezo in nemoč ob tej nenadni, nepričakovani in popolnoma enostranski odločitvi lastnice, ki je nekoč v nas videla “sijajne ohranjevalce lokalne dediščine”, nekje vmes pa je pač spremenila mnenje in se danes z nami ne želi več pogovarjati v prijateljskih tonih. Hišo, ki smo jo obnovili in v njej začeli delati, je predala svoji (ponovno najdeni) hčeri, kar nas navsezadnje zelo veseli, prav je, da družinsko drevo raste, kjer so mu nasadili korenine.
A smo vendarle tudi žalostni. Z enoletnim delom v prostorih, ki so nam bili predani v trajni najem (eno leto za nas pač ni “trajno”) smo izgubili veliko časa, denarja, volje in energije – ko smo si končno uredili prostore, v katerih smo lahko začeli izvajati tečaje, delavnice in sestanke, ko smo prekrili vse vlažne madeže in zaščitili vse razpoke v zidovih, ko smo torej prostore končno začeli uporabljati, kot se spodobi: smo se morali izseliti.
Ostali smo brez ogrevanih prostorov z delujočo elektriko in tekočo vodo, kar pomeni, da do nadalnjega ne moremo izvajati nobenih tečajev, delavnic in sestankov v pokritih prostorih. Obljubljamo pa, da bomo vztrajali naprej in tudi v tej jeseni izvedli nekaj delavnic v našem sadovnjaku – nova drevesa že čakajo, da jih nasadimo.
Spomladi pa bomo morali – zdaj pa res nimamo druge izbire – pošteno pljuniti v roke in se spraviti na staro cimpračo. Ta mala hiška iz 19. stoletja je sedaj edini dom, ki ga imamo. Upamo, da bo v njej naslednjo zimo vsaj malo topleje, kot je zdaj, in vas z glasnim glasnim klicem vabimo k sodelovanju.
Pomagate nam lahko tudi z odkupom naših vreč, ki jih prodajamo v spletni trgovini http://polnevrecezgodb.kupikupi.si/drobtinice. Za novo elektriko in vodo na posestvu namreč potrebujemo celo bogastvo in, ja, naše edino bogastvo je naša volja :).
Težki dnevi so to, a navsezadnje to ni nič novega. S skupnimi močmi delamo naprej in čakamo na: nove zmage!
No comments.